Imam občutek, da vsak dom skriva kak lep kos, ki ga nihče ne uporablja. Skodelico, ki te vedno malo ustavi, ko greš mimo. Ki ima zgodbo. Ki si jo prinesel z dopusta ali si jo dobil od nekoga, ki te pozna. Ampak potem ostane tam. Nedotaknjena. Kot da ni “dovolj navaden” kos za vsakdan.
A ravno v tem je point. Unikatna keramika ni za v muzej. Je za dotik. Za to, da si zjutraj skuhaš čaj in primeš skodelico z obema rokama. Da začutiš teksturo, nežno neenakomernost, rahlo glazurno presenečenje. Lepota ni nekaj za posebne dni. Lepota je za vsak dan.
Mene keramika uči prisotnosti. Ko delam, grem v ponavljanje, v ritem, ki je počasen in pozoren. In ta občutek gre naprej. Ko imaš enkrat tak kos doma, ni več poti nazaj. Ne zamenjaš ga več za brezosebno masovno robo. Postane ti sopotnik.
Velikokrat slišim: “To je pa prelepo za uporabljat.” Pa se vprašam – kdaj točno naj bi prišla ta “posebna priložnost”? Zakaj bi moral kos čakat na obisk, ko pa si ti že tu? Resnica je, da vsak dan šteje. Tudi tisti tihi, lenobni ponedeljek.
Keramika, ki jo delam, ni krhka. Če je dobro žgana, zdrži marsikaj. Pomivalni stroj, mikrovalovko, življenje. In v tem je poanta. Trajnost ni buzzword, je odločitev. Da nekaj držiš, česar ne boš čez pol leta zamenjal. Kar boš sčasoma imel vedno raje.
V vsakem kosu je moj dotik. Dobesedno. Sledi prstov, ki jih ne poravna stroj. Napake, ki niso napake. So del človeškosti. In to nas dotakne. Ker smo tudi mi taki. Malo neenakomerni, a zato živi.
Na koncu gre za to, da se odločiš. Da ne boš več čakal na “pravi trenutek”. Da boš pil iz skodelice, ki ti nekaj pomeni. Ki ima teksturo. Zgodbo. Tvoj kos. In to ni razkošje. To je osnovna gesta. Da si vzameš trenutek. Da si rečeš: “To sem jaz. To je moj čas.”
Ne kupuješ le izdelka. Podpreš mene ali nekoga podobnega meni, ki z rokami ustvarja nekaj, kar bo z nekom še leta. To ni algoritmično. To je čisto. To je človeško.
In če lahko ena skodelica spremeni občutek dneva, zakaj bi jo pustil na polici?